VA SPOMEN
Vreme je, opet prez milosti, odneslo jenu živjensku sapu.
Umrla nan je Zdravka Žeželić Alić, članica Čakavske katedri va ustanove Ivan Matetić Ronjgov pul Ronjgi.
Gromišćica širokega, jaklenega i šumovitega srca kako Ričina pul Martinovoga sela. Lupa kolo od Gašparovoga malina, navriza štrmor z notun od gospodara strašnega, Džingis kana. Va štorije od suhega kamika.
I teple nan duši prijatelica, sestra po pisanoj besede, mat od sake dobre namisli i glasa, hćer sakoj dobroj voje i miloste.
Delavica do zadnje kapi umeći i snagi va Torpede, nesrećna gledajuć ga kako gorostasno i prez milosti nestaje va opet novovučjen vremene, ko ni spoznalo njiju ruku zdignjenu za silur i domovinu.
Držeća va kumpanije do zadnje spisane rigi, do zadnjega kanta prej leh doma poć za vrnut se na sakidajni ženski oltar od materi i noni.
I još samo bušac, ala, boh!
Pobožna do zadnje požrtvovnosti Zdravomarije i Očenaša, molitav za rojeni kraj i veduti od vodeneh kolori i zlatneh dihi, za svoj dom sakidajni, dičinu i njinu decu, za drageh i poznateh.
"... meni su ustali
samo srićni dani
onih zmed njih
se ne domišjan
pozabila san
da j' bilo žuhkih ..."
Neka Ti od koltrini škropovite Ričini bude blagoslov od peni, na mlečnen pute do rajske svetlobi ča nalahko taknjuje dušu.
Neka Ti j' lahka zemjica Tvoja, po gromiškomu smilju i po kušu.
Vlasta Sušanj Kapićeva